Literarne kritike
…«gre za generacijsko zrelo pesnico, ki se vse bolj zaveda kompleksnosti svoje eksistence v družbi in prav tako lastne minljivosti (Minljiva, Srebrni). Notranjo ujetost je možno preseči prek drugega, ki je nenazadnje ogledalo lastne avtentičnost, kakršno hudomušno tematizira v pesmi Svoja: In nikoli nisem bila / eno tistih deklet / z rožnatimi kroksi. Poleg tega je v najnovejši zbirki opaziti, kako lirski glas ni več toliko odvisen od tradicionalnih predstav o dejavnem moškem in pasivnem ženskem principu. Slednji je prav tako aktiven in premišljujoč v smislu osvajanja pomenov ter prihodnosti, vendar ne v značilnem feminističnem pogledu, kakor ga osvetljujejo nekatere sodobne slovenske pesnice, bodisi iz generacije Samboličeve ali mlajše.«
»Vrhunec tega cikla predstavlja daljša pesem Očarana, skozi katero se na inovativen način prepleta več različnih tem. V sami pesmi ne gre toliko za konkretne aluzije na zunanje dogodke, pesničino značilno problematiziranje dvojine ali sondiranje fragmentov iz narave, pač pa za ontološki premislek o paradoksalnosti in kompleksnosti sodobnega človeka, njegovem počutju med stvarmi oziroma v svetu. Začne se z občudovanjem morja, nadaljuje pa z globljimi spoznanji, kot je: Preveč bolijo krivice, / s katerimi nas žvečijo / in tiste, / ki se dogajajo vsem drugim.«
»Ob vsem je mogoče skleniti, da je najbolj prepoznavna poteza poezije Klementine Sambolič prepletanje več ravni, pri čemer jedro venomer predstavlja avtoričina eksistencialna izkušnja, natančneje njeno življenje, tako skozi sedanjost kot preteklost, kakršno vidi retrospektivno. Liričnemu nizanju čutnonazornih podob se tako suvereno pridružuje in razpira sugestivna ženska refleksija, definirana z navzočnostjo drugega in zgoraj omenjenimi tematskimi razsežnostmi.«
-Iz literarne kritike dr. Roberta Simoniška
za 3. pesniško zbirko: Očarana-