Po več kot enem mesecu sem končno odprla svoj računalnik (pomaga, če ga imaš kdaj v popravilu, da vidiš, da obstaja tudi svet brez njega). In kaj me je spodbudilo k temu, po čemer mesec in pol sploh nisem čutila več potrebe? Kolegica, ki me je spomnila na prihajajoči Svetovni dan poezije. Zavihala sem rokave, prižgala tisti magični črni gumb in se odločila nekaj narediti (beri: napisati) v zvezi s tem.
Če me kaj vrže iz stola, je to torej poezija! Moja prva ljubezen, kar se tiče pisanja; vedno je bila, že od gimnazijskih let dalje in tako bo tudi ostalo. Lahko jo odložiš za nekaj časa, se delaš da ni več del tebe, kakšnih 10 let, a na koncu, ko se ponovno srečaš sam s sabo, se moraš srečati tudi z njo, ki je postala del tebe že v mladosti.
Toliko imam za povedati o poeziji, a hkrati so vse besede odveč, saj poezija govori sama zase. Je najintimnejše pesnikovo izražanje, prelito na papir v obliki verzov; tistih verzov, ki magično bralca pahnejo v nek svoj doživljajski svet, v katerem od tebe, pesnika, zdrsne k sebi. Rada bi rekla, da je takrat pesnikov namen bil dosežen, a v resnici to sploh ni bil prvoten pesnikov namen, pač pa le stranski učinek tega, da je pesnik (ali pa pesnica, če hočete) izrazil svoja občutja. Z bralcem pa sta se nenadoma znašla v vzporednih svetovih.
A past poezije je njena specifičnost; je zvrst literarnega izražanja, ki je del umetnosti in umetniki, ah, kdo bi jih razumel? In res smo pogosto nerazumljeni, napačno interpretirani, polni nesporazumov in nesozvočja s pogosto krutim, materialističnim svetom, s katerim se vzajemno težko ujamemo. Že osnovnošolci do poezije razvijejo odnos, ki je vsekaj drugega kot indeferenten; bodisi jim priraste k srcu, bodisi pa zasovražijo verze, ki se jih morajo »piflati,« ne da bi jih v resnici razumeli. Ob viziji pišočega pesnika, se mi pripelje tudi verz Siddhartine Pot v X: »V sobani poet sedi, v upanju, da prave rime dobi, za vsak trenutek, ki ga je doživel, v življenju na svetu zanj polnemu gorja in milosti…« A kaj ko tisti, ki ne razumejo poezije in tega kaj pesnik z njo sporoča razmišljajo na način «…Danes pa prodaja neke slinaste, niti omembe vredne pesmi…«. In tako pesnik ostaja nerazumljen od sveta in svet se včasih »silom prilike« trudi razumeti ga.
Včasih se vprašam, kje bi pesniki v slovenski kulturi imeli svoje mesto, če ne bi ravno na kulturni dan slavili našega Prešerna in če njegova pesem Zdravljica, ne bi bila slovenska himna? Dokaj paradoksalno; po eni strani odrinjeni na rob ustvarjalne umetnosti, po drugi pa vsaj 1-krat letno, ali ob večjih kulturnih dogodkih na piedestalu! Kje smo torej? Vmes nas ni, kot tudi večina sveta težko ostane indiferentna ob naših pesnitvah. Ali nas obožujejo, ali pa zavračajo.
Če bi pesnik gledal na to kaj se mu izplača, bi poezijo že zdavnaj nehal pisati in bi izumrla. Poleg smučanja, je pesnjenje baje najpogostejši slovenski »šport,« ki se ga otepajo že celo nekateri kulturni hrami, kot so nacionalne knjižnice, distributerji pa zmajejo z glavo, ko jim v prodajo izročimo našo pesniško zbirko. Seveda; poezija kot specifična literarna zvrst, doseže mnogo manj bralcev, kot proza.
Čemu torej sploh še pisati poezijo? Ker z njo pesnik izraža svoja občutja, videnje in doživljanje sveta in ker magični svet poezije obogati tako njega, kot bralca.
Zato: Pogumno z verzi naprej, moji poeti <3 !
Za konec pa naj pristavim še svoj »piskerček« in sicer avtorsko pesem o pesnikih (brez naslova) iz svoje 3. pesniške zbirke Očarana (za katero je recenzijo napisal dr. Robert Simonišek):
» PREDALEČ
seže naše oko
v globine duš,
ki se ne čutijo.
Preveč ČUTIMO
tisto, kar bi morali
in vse česar nam ni treba.
Preveč BOLIJO
krivice,
s katerimi nas žvečijo
in tiste,
ki se dogajajo vsem drugim.
PRETANKA
je naša povrhnjica,
da bi razvila bolj »debel podplat«
in preveč PROSOJNA
naša čista duša,
da bi jo zakrili.
PRELEPA
so za nas čudesa,
da jih ne bi omenili.
In PRESTVAREN
je ta svet za mnoge,
ki so v njegovem žrelu utonili.
PESNIKI…«
Opmerkingen