Preden sem postala mama, sem pred sabo imela veliko ciljev, ki sem jih sproti uresničevala "po navdihu". Moram reči, da kar se tiče izobrazbe in dodatnih izobraževanj sem jih vse izpolnila, zagotovo pa bi se spotoma našel še kakšen, če si končno ne bi izpolnila še osebne želje, za katero sploh nisem vedela kako velika je, dokler se mi ni izpolnila, to je postati mamica. Ne morem ravno reči, da sem s tem ciljem predolgo odlašala, čeprav mi je že močno tiktakala biološka ura, a kaj ko se mi je zdelo, da je še toliko stvari, ki si jih želim prej uresničiti (pa tudi sreča v ljubezni me ni ravno spremljala), kot bi slutila, da jih potem kar nekaj časa ne bom mogla. Vesela sem, da sem si naposled izpolnila željo po materinstvu, saj sem ugotovila, da mi je kljub vsemu družina "pomemben faktor". Izpolnila se mi je celo skrita želja, da bi imela punčko, in voila, že je pred dvema letoma "priskakljala ven". Takrat sem se zavezala, da bom vedno tukaj za njo in ji stala ob strani kot njena mamica kolikor me bo potrebovala. In potrebuje me veliko! Kako tudi ne, saj ni stara še niti dve in pol leti. Imam to srečo, da ji lahko posvetim veliko časa, se z njo igram doma, pa na igrišču in v igralnem kotičku, skupaj riševa, bereva knjigice, jo vodim na moj najljubši prostor ob jezeru, kjer imajo tudi igrala. Skratka, redko kdaj sramežljivo pogleda v tla in reče: "Ni mi dolgčas." Kar bi v prevodu pomenilo, da ji je dolgčas. Takrat se potrudim biti še malo bolj zabavna mamica ali poiščem še kakšno zanimivo dodatno aktivnost. Trenutno se navdušuje nad tem, da bi obiskala lutkovno predstavo.
A če pogledam na svoj prosti čas, ga je bore malo (še v času počitnic sva bili cel mesec skupaj) in ponavadi gre v stilu: kuća-posao-kuća. Človek bi rekel, da si bom kakšno urico vzela zase zvečer, ko jo dam spat, a kaj ko sem od utrujenosti ponavadi zaspala že pred njo!
Šele ta teden sem jo prvič dala spat samo in odšla iz sobe in ko sem preverila, je "spala kot angelček", jaz pa sem lahko šla urejati svojo spletno stran na računalnik še za kakšni dve uri.
Šele ob pomanjkanju časa sem se v tem času materinstva zares zavedala kaj mi je pomembno in kaj zares pogrešam, da bi bila izpolnjena, ter čemu se lahko odrečem brez večje žrtve. Pogrešam druženje s svojimi literati, s katerimi sem se prej vsakomesečno družila na literarnih dogodkih, in pa oh, seveda pogrešam pisanje! Odprto imam eno knjigo, ki bi jo nadvse rada nadaljevala, napisanih imam že 25 strani, ampak kdaj? Še vedno sem malo jezna nase, ko pomislim kako slabo sem izkoristila svoje obdobje nosečnosti za pisanje, a kar je je. Tu in tam si sedaj ukradem čas za to, da napišem kakšno pesem, in potem kakšno pošljem v literarno revijo, mimogrede katere predstavitev imamo jutri v Celju. In oh, po štirih letih sem se končno spravila ponovno k čisto svojemu literarnemu večeru, ker sem v zamudi že s predstavitvijo kar treh svojih knjig (dveh pesniških zbirk in enega proznega dela). In da, tudi moj zadnji zapis na blogu je nastal pred več kot dvema letoma, zapisala sem ga kakšen mesec pred tem ko sem šla roditi.
Skratka, ugotovila sem, da po skoraj dveh letih in pol počasi ponovno lezem ven iz svoje luknje, da bi izpolnila kakšnega svojih majhnih ciljev, po katerih je ustvarjalna duša žejna kot žejni v puščavi. Spoznala sem tudi, da se kakšnemu cilju brez večjega pogrešanja odrečem, da pa bom morala kakšnega prestaviti na daljno prihodnost, v mojem primeru že skoraj na starost, če jo bom dočakala. Ta je malo dolga vem, ampak če zasledujem svojo materinsko zaobljubo, da bom za svojo hčerkico vedno tu, potem je to to. In zna trajati še kakšnih 15 let, preden si bo zaželela malo "odplavati po svoje". Do takrat pa bom z veseljem vozila slalom med različnimi vlogami, saj bi se kot ženska počutila nekoliko neizpolnjeno, če ne bi bila mamica tej moji ljubki in nadvse nadebudni malčici.
Comments