Danes sem na socialna družbena omrežja napisala tole misel:
»Smo že tako narejeni, da nam nikoli ni dovolj, da bi vedno še več, da kmalu pozabimo kaj imamo in zremo k tistemu česar nimamo...Lahko bi bili srečni, da bomo kmalu ponovno uživali prostost v njenem polnem zamahu, mnogi tega nimajo in še dolgo ne bodo imeli! Lahko bi bili hvaležni in zadovoljni, da smo ohranili življenja, zdravje, službe,...Ampak nismo! Smo pač samo ljudje...«
V novicah spremljam kako živijo po svetu; mnogi morajo ostati še v svojih karantenah, mnogi še vedno umirajo, mnogi izmed nas so izgubili službe in mnogim njihova država niti približno ni pomagala tako kot nam! Država se je zadolžila, da v času pandemije ne bi propadlo gospodarstvo, da ne bi popolnoma brez sredstev ostali kulturni delavci in zasebniki, ki so morali zapreti vrata svojih prostorov. Danes so se ponovno odprle knjižnice, muzeji, galerije; po prvomajskih praznikih bo zaživelo še družabno življenje v zunanjih delih gostišč; kmalu zatem svoja vrata najbrž ponovno odpirajo šole. Nam pa kar še ni dovolj!
Ne gre zato, na čigavi politični strani sem; levi ali desni, to tukaj sploh ni pomembno! Pomembno je, da so nas v boju s to boleznijo, za katero ni bilo cepiva, vodili strokovnjaki iz stroke zdravstva, gospodarstvo izkušeni strokovnjaki iz gospodarstva, da nam ni vse »pocrkalo« v teh 7. tednih karantene. Nismo ostali brez plač, nismo ostali brez osnovne hrane, delali smo lahko iz svojih domov, a mi bi še več! Svoje potrebe smo morali skrčiti na osnovne: dom, hrana, nujno potrebno gibanje. A mnogi so ob tem blazno trpeli, ko se je bilo potrebno odreči materialnim dobrinam in njihovemu hedonizmu. Mnogi so trpeli, ko so morali nehati bežati, ter so se bili primorani srečati in soočiti s sočlovekom in mu pogledati v oči.
Nekateri smo spoznali kako malo človek potrebuje za preživetje in da če nima zdravja, tudi vse ostalo materialno bogastvo ne pomeni veliko! Hrane potrebujemo toliko, da preživimo, kljub temu, da smo mnogi zaradi stresa posegali po večjih količinah kot bi to bilo potrebno. Hrana za dušo pa nima zveze z materialnim bogastvom. Narava je zastonj, kot tudi sprehod po gozdu in hoja ob mogočnih drevesih, ki nam zbuja skorajda strahospoštovanje nad tem kako stara je v bistvu mati zemlja in življenje na njej. Za dobro knjigo pa potrebujemo samo toliko, da se lahko vpišemo v knjižnico in naše zavetišče, v katerem jo bomo lahko prebrali. In pa malo sončnih žarkov, da nam polepšajo dan in nas napolnijo z energijo.
A enim to ni dovolj! Hrepenijo in hlepijo po svetu neskončne zabave in hedonizma, iz katerega bodo lahko pobegnili iz njihovih sivih, nezadovoljnih vsakdanjikov, v svet omame. V svet v katerem bodo pozabili svoje nezadovoljstvo, svojo odtujenost in se odtujevali še bolj.
Eni smo se večji del karantene soočali s sabo celo brez omame, ki nam jo daje televizija. In to je bil resničen izziv! Za poglobitev vase, raziskovanje narave in bližnje okolice. Ob vseh stiskah, ki smo jih doživljali zaradi globalne družbene zdravstvene krize je to bila resnična priložnost za osebno rast! Vsak je imel to priložnost in samo na nas je bilo ali jo bomo izkoristili, ali ne. Mnogi so se in so me spraševali zakaj nisem v tem času postala zamorjena, morda celo depresivna, medtem ko so moje pesmi bile optimistične, medtem ko sem sama ostala vedra in pozitivna. Priznam, na trenutke sem tudi jaz imela krizo, a ta kriza ni bila posledica tega, kar sem našla, ko sem bila sama s sabo. Ta kriza je bila bolj posledica tega, da je moj dinamični duh bil omejen v gibanju, v stiku z najbližjimi, ob preživljanju praznikov v samoti, namesto v njihovi družbi.
Za mnoge se potem, ko se bodo lahko vrnili v svoja stara življenja ne bo spremenilo nič. Upala sem, da bodo ljudje vsaj v času karanten znali ceniti tisto kar nam je ostalo: naša življenja, zdravje, službe, najbližje, prijatelje,… A se je izkazalo, da se eni vedno raje ozirajo čez sosedov plot, kjer so jabolka lepša in bolj rdeča in da se pritožujejo zakaj njihova niso.
Človeški pohlep je bil, je in bo prisoten! A upam, da se nas bo našla peščica, ki se bomo vsak dan zahvalili temu, kar imamo in nas hitenje ne bo potegnilo v svoje žrelo, temveč se bomo znali ustaviti ob čudesih narave in mogočnosti dreves, ter znali prisluhniti zgodbo, ki nam jo pripovedujejo. Hvala bogu, saj narava si je v tem času malo opomogla.
(Zapis je del nastajajočega drugega proznega dela Klementine Sambolič; knjiga bo predvidoma izšla spomladi 2021; objavljen pa je bil tudi v literarni reviji Vsesledje 39).
Comments