Prav nič čudno ni, da je minilo že skoraj mesec dni, natančneje dva dni manj. V sredo, 7.10. sem prvič začutila po svojem telesu nekakšne znake prehlada, zato sem si šla po sredstvo za pomoč pri prehladu, (Lekadol plus C), ki mi pride prav 1-krat letno takrat, ko moram prehlad na hitro odpraviti. Sicer pa sem sama pri sebi vedno odločna bila proti zdravilom, da ne govorim o protibolečinskih sredstvih, če ta res niso bila nujno potrebna.
V tistih, ženskih dneh, sem tudi že »padala po tleh,« beri, v nezavest od PMS-a; ne le zaradi bolečin, pač pa ker mi je že itak nizek krvni tlak, na hitro padel. No, šele potem sem se ponavadi odvlekla v lekarno, ali pa mi je pri tem kdo pomagal. Še bolje; so me odvlekli.
Prostovoljec, s katerim sem prvič obiskala zapornike kot mlado, le 20-letno dekle; močno je enkrat »treščilo« sredi maše, ko sem kot osnovnošolska mladostnica še ministrirala. Pa sredi opravljanja službe v kakšni socialno-varstveni organizaciji, kjer sem morala poiskati najbližji kavč;
vrh pa je bil poleti, v neki potovalni agenciji, kjer sem si kupovala karto za Interrail; z vlakom sem se namreč odpravljala na neki, na pol delovni kamping v tujino ali je bilo morda k prijatelju na Nizozemsko? Ne vem več; vem samo, da je v majhni, zadušljivem prostoru, ob pričetku ženskih težav, poletna vročina bila zame še preveč! Z mano je bila sestra in čakali, ter, čakali in čakali sva, da pridem na vrsto. A ni mi uspelo dočakati. Kar naenkrat so po zraku sfrčali moja denarnica, skupaj s sončnimi očali, ki sem ju držala v rokah, jaz pa seveda po tleh. Spomnim se samo temačnega tunela, po katerem sem se vozila z vlakom; ta tunel se je naenkrat odprl in znašla sem se v vlaku, na svetlobi, po železniških tirih. Ko sem nato slišala sestrino nonšalantno razlago: »Saj to nam vsake toliko časa izvaja…,« in se ponovno znašla v pisarnici neke potovalne agencije, na železniški postaji sredi Ljubljane.
Telesne spremembe v odraščanju, so mi tu in tam prinesle kakšno takšnih prigod, vendar pa so bile vedno redkejše. Zadnja je bila, ko sem bila na obisku pri svojih starših na Savinjskem, v Žalcu. Takrat so me ujele ženske menstrualne težave, ki so v zadnjih letih bile nekoliko pogostejše, kot bi to bilo normalno in mama me je ves čas priganjala, naj že obiščem zdravnika. Sama sem vedno bila malo »prešlampasta« za razne koledarčke, zato so me tisti dnevi dohiteli kjerkoli in kadarkoli so pač že prišli. Ne spomnim se več letnega časa, a nazadnje sem bila pri starših in ko sem se zvijala v bolečinah sem incognito prejela močne 'painkillerje'. Prihranila sem si jih celo tablico in jih nosila v torbici bolj za občutek varnosti, kot eno tistih šmink v svojem ženskem etuiju , ki si jih nikoli ne naneseš, a veš, da so nekje tam, kot hudo rezervni plan, če ti vseh drugih zmanjka; se ti polomijo, uničijo ali nekako skrivnostno izginejo.
A moji simptomi tistega dne, niso izginili. Nasprotno. A sem jih kljub temu zanikala, misleč, da bom to virozico stoje prebolela. Naslednji dan sem se odpravila v službo. Če sem se počutila nekoliko bolj klavrno, pa se mi je zdelo, da samo dvakrat še grem v službo, potem pa dva dni doma in bom spet ta prava. Vožnja domov je tisti dan bila neverjetno dolga. Saj zdelo se je tako! Popravljali so cesto in jaz sem kljub opozorilom na vseh poročilih, zapeljala ravno tam kamor ne bi smela, po stari cesti, ki so jo ravno obnavljali in je promet potekal »po polžje.« Vmes sem seveda poklicala nekaj prijateljic, ter z njimi imela naše standardne maratonske pogovore, kot to znamo le ženske. Ko sem prišla domov pa nisem bila o.k.
…
(Zapis je del nastajajočega drugega proznega dela Klementine Sambolič; knjiga bo predvidoma izšla spomladi 2021).
Comments