Preden bom napačno razumljena, naj povem, da imam v mislih raznolikost mnenj in ne tiste, ki smo jo s seboj prinesli na svet (z barvo kože, narodnostjo, veroizpovedjo,...).
V preteklem letu sem se, moram priznati, večkrat slišala reči glasen: NE! Ne, ne zdi se mi dobro, da imamo tako različna mnenja, da se zaradi njih prepiramo, ter namesto skupnih mostov gradimo nasprotne bregove iz katerih drug v drugega mečemo naša, milo rečeno različna mnenja. A pomemben je način, kako to naredimo in sama se o temah, ki se neposredno tičejo tudi mene, večkrat zalotim, da to naredim na nestrpen način, da "zavežem nasprotniku jezik." V mojem stilu to pomeni, da v jezi zmečem vse svoje, v ascendentu ognjene puščice zelo neposredno, da bi nekomu z nasprotnim mnenjem dokazala svoj prav.
V tem trenutku imam v mislih nasprotna mnenja, ki se krešejo med nami v zvezi s pandemijo koronavirusa. Nekako se tudi sama tu lotevam zelo različnih strategij od tiste: pusti, molči, ne komentiraj! Do nasprotne: povej kaj si misliš, oddaj svoj glas, družbeno koristno je spregovoriti. Saj, če bi vedno vsi molčali, se nikoli nič ne bi spremenilo na bolje. A ko se oglasim, se sproži snežena kepa, ki se vali in vali, in vali, dokler ne preraste v plaz; plaz očitkov, obtoževanj, omalovaževanj. Če je moj namen sprva samo izraziti svoje mnenje, se to kmalu sprevrže v: branim svoje mnenje in nato še, branim svoje mnenje z vsemi topovi. A problem streljanja s topovi je ta, da je prej ali slej nekdo (pri)zadet. Prvotni namen-daj svoj glas, da boš slišan, se, večinoma v debatah na socialnih omrežjih, sprevrže v jezno izražanje svojega glasu, tudi, če zadanem nasprotnika naravnost v glavo, samo, da zmagam! Z nasprotniki mnenj si, priznam, ne stojimo le na nasprotnih bregovih, od koder bi si prijateljsko mahali, pač pa se z vse večjo netoleranco, nestrpnostjo in jezo kmalu glasno pričnemo "obmetavati" z, po našem mnenju, edino pravim mnenjem.
Kako smo sploh do tega prišli, se sprašujem? Kako smo prišli iz-želim podati svoja glas, ker tudi moj glas šteje, do-želim, da moj glas obvelja in je edini pravilen? Sama opažam, da vse bolj nestrpno potencirano ponavljam svoje mnenje takrat, kadar prvič, ko ga podam, ni le neslišano, pač pa omalovaževano, zasmehovano in obravnavano kot bi ga podal nekdo, ki je z drugega planeta in ki nima pojma o problematiki, ki jo komentira. Takrat jezno svoje argumente podkrepim ne le z dodatnimi primeri, ki postajajo vse bolj slikoviti, temveč to začinim še s kako svojo cinično pripombo, da "zabijem nasprotnika," da bi ga minilo, da bi se kdaj še oglasil.
Zakaj smo se pri problematiki pandemije koronavirusa razklali v tako različna nasprotujoča si pola, ki bi si kar preko družbenih omrežij najraje pregriznila vrat, če bi šlo? Zdi se, da se je skupina, ki je sprva dvomila v obstoj koronavirusa, preslikala v skupino, ki ne verjame v cepiva in to, da bi s cepljenjem lahko na dolgi rok rešili problematiko te pandemije. In zdi se, kot da nasprotni pol tej skupini predstavljamo tisti, ki obstoj koronavirusa že od samega začetka zagovarjamo, in smo se prelevili v skupino, ki zagovarja tudi cepljenje saj menimo, da bomo edino s precepljenostjo prebivalstva koronavirus počasi izkoreninili.
Ob zaključku lahko rečem, da v primeru pandemije vse bolj ugotavljam, da nas različna mnenja nikakor ne bogatijo, marveč nam samo povzročajo ogromno vroče krvi, nejevolje, jeze, skratka nekaj, kar je zelo daleč od tega, da bi nas bogatilo, prej bi rekla, da je učinek ravno nasproten- da se na koncu počutimo osiromašene. Saj preden sem delila svoje mnenje o nečem na nekem portalu ali družbenem omrežju sem se počutila samozavestno, po tistem, ko se "debatni klub" preneha pa se najpogostoje počutim zatolčeno, nevedno, skratka: slabo. Kar je ravno v nasprotju z mislijo, da tudi moje mnenje nekaj šteje in da je pomembno. V stilu "kaj mi je tega treba," se bom tovrstnih debatnih krožkov na družbenih omrežjih odslej najprej najbrž na daleč izogibala, no, ali pa vsaj do tedaj, dokler me ponovno ne bo zasrbelo da bi kakšno rekla. In ko bo zadnja slaba izkušnja, ko sem se oglasila, že dovolj pozabljena, da me bo ponovno imelo, da bi se.
In največja ironija? O pojavu koronavirusa, vse od 1. dne razglasitve karantene, pa vse nekje do konca l.2020 govori moja nova knjiga. Še dobro, da sem se za njen izid odločila šele to jesen, ko lahko v stilu: "nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha," samo upam, da se bo vroča (kaj vroča: zavreta!) kri ohladila, saj če bi jo izdala v tem trenutku, se najbrž ne bi upala usesti v avto, ne da bi vsakokrat pomislila, če mi je nekdo škodoželjno malce morda "zrahljal zavore".
Comments