Vedno sem si želela delati od doma. Zdaj pa imam :). Svojo improvizirano pisarno in časa za pisanje kolikor hočeš! A sem prvih štirinajst dni ob pojavu korone (beri: koronavirusa) bila tudi jaz čisto ohromljena od šoka nad dogajanjem. Roko na srce, kdo pa ne bi bil?!
Prvi šok
Ravno v času, ko smo izvedeli za prvi primer okužbe, so pri naših južnih sosedih Italijanih pričeli umirati po tisoč ljudi na dan. Mi pa smo še vedno morali hoditi v nadvse rizične službe, kjer lahko virus stakneš praktično od kogarkoli. Sama sem ob prvih pojavih napovedala, da se bodo najprej zaprle šole, a so me vsi gledali kot "bik v nova vrata". Ko se je izvedelo, da slovenci še zdaleč nismo edini s pojavom koronavirusa, pa sem priznam, kar malo panično preko družbenih omrežij pričela na ves glas kričati, naj hudirja vse države, kjer je bil odkrit en sam primer virusa nemudoma in takoj zapro vsa vrata državne meje! Sama pa sem bila ohromljena od tega, ne kaj če ga imam jaz, ampak kaj če bi prišla v stik s kom starejšim, kot npr. svojimi starši in bi zaradi tega težko zboleli ali celo umrli! Tega si ne bi nikoli odpustila! Zato sem nemudoma preklicala svoj obisk v domačih logih in se odločila za karanteno še preden nam jo je zapovedala državna oblast.
Stres in omejitev gibanja
Ravno ko smo ostali doma in se vsi negotovo spraševali kako bo izgledalo delo od doma; sama sem se spraševala tudi kaj bo s projektom in sofinanciranjem, so se mi še pojavile še dodatne tesnobe ob pandemiji. Ulice so se praznile, kot Portorož l.'91, kjer sem še kot deklica s pokojnim dedkom bila na počitnicah pri teti. Le da so tokrat okrog mene hodili še ljudje z maskami, pa izropane trgovine in antibakterijski geli na vsakem koraku. Če so se ljudje bali, da bo zmanjkalo hrane, sem jaz najprej odšla v bližnjo trgovino po vsa možna čistila (mimogrede meni najljubše je z vonjem sivke), ter kot nora čistila stanovanje v nulo! Ne hodite ven #ostanimo doma, pa je postalo vsesplošno vodilo. In ironično; dnevi prvega tedna v karanteni, so zunaj postali krasni, spomladanski, ugasnili smo radiatorje in narava je vzcvetela. Mi pa naj bi bili doma :( . Na začetku sem se še vsakodnevno peljala s prijateljico in njenimi psi na sprehod bližje alpam, ter v bližnje sprehajališče, kmalu pa sva se tudi midve odločili da se raje slišiva po telefonu, kako tudi ne bi, saj mi je crknil še avto :/ , pa še na bolniški sem bila prvi teden karantene, ups. A sprehode in gibanje v naravi sem za blaženje tesnob nujno potrebovala, zato sem se pričela umikati v sprehode v gozd, moje zatočišče. Vse dokler se nisem tam prvič izgubila! Orientacija je vedno bila moja šibka stran in samo, da sem se obrnila za 180 stopinj, sem se že vračala po napačni poti. A tokrat sem prišla do gradu in z garminom v roki, tako da več kot kakšno uro nisem potrebovala, da pridem ponovno na meni poznani teren.
Več v nadaljevanju...
(Zapis je del nastajajočega drugega proznega dela Klementine Sambolič; knjiga bo predvidoma izšla spomladi 2021; objavljen pa je bil tudi v literarni reviji Vsesledje 39).
Comentarios