VOJN PO VOJNI

Pisateljica v meni se je prebudila po zelo dolgem zimskem spanju, mislec v moji glavi pa si tako ali nikoli ne vzame prostega časa.

Vonjam vojno, pomislim. Tisto vojno, ki jo lahko zaneti par »norcev,« ki trenutno vladajo svetu. Sicer se je ravnokar pričela na Bližnjem vzhodu, a Evropa bo morala združiti svoje moči, da se ne preseli tudi k nam. » Hvala bogu, da je enkrat zadelo bogate,« je »posebno operacijo« Ameriških in Izraelskih sil v Iranu komentirala moja mama. S tem je mislila, da jim nič hudega ne bo, tudi če so obtičali tam in bodo še par dni morali ostati, saj imajo dosti »pod palcem,» da si lahko privoščijo tudi še nekaj dodatnih dni bivanja.

Kaj pa če se vojna preseli k nam? Nazadnje smo letali v bunkerje in kleti leta 1991, ko sem že s pokojnim starim atom bila na poletnih počitnicah pri svoji teti v Portorožu. Portoroška plaža se je v trenutku naznanitve, da se je v Sloveniji pričela vojna, izpraznila na mah. In zapustila sva to najino letovišče s starim atom kakor hitro sva lahko. Medtem pa so se moji domači skrivali v kleti naše hiše.

Sicer pa nikoli zares nisem še preživela prave in dlje časa trajajoče vojne in upam, da je meni, mojemu otroku ali mojim bližnjim nikoli ne bo potrebno. Vojna vzame mnogo nedolžnih življenj, tudi civilistov in v njej nihče ni varen in nam ne zagotavlja, da jo bomo preživeli.

V duhu grozot, ki jih prinaša vojna, se vse zdi nepomembno. Prihajajoče parlamentarne volitve, ki bodo ta mesec in »drama,« ki jo prinaša predvolilni čas in včasih doseže sramotno nizko dno. Pomebna se mi ne zdi več niti »swingerska afera« v Rimskih toplicah, ki me je priznam, sprva šokirala. Še posebej, ker naj Rimske terme ne bi bile edino kopališče, kjer se tovrstna »zborovanja odraslih« dogajajo in še posebej, ker rada zahajam v kopališča s svojim otrokom. Nič več ni  »sveto« in nihče ni več varen pred ekscesi. Ob tej aferi sem pomislila, naj vsak počne kar želi v svojih prostorih, svojih bazenih, a družbeni interes bi moral biti pred interesom posameznikov oz. posameznih skupin in bi ga država morala varovati. A je že tako, da kapital v večini primerov zmaga in premaga etiko in moralo.

V luči vojne na Bližnjem vzhodu je v senci tudi dejstvo, da država letos ne bo prenašala Evrovizije, ker Slovenija ne bo sodelovala pri njej. Pogrešala bom to glasbeno tekmovanje, ki sem ga z vso družino spremljala vsako leto in ki je roko na srce iz leta v leto prinašalo slabše pesmi. A vsaj nekje smo si »prišparali«.

In v luči vojne so ostali tudi vsi naši vsakdanji problemi, s katerimi si belimo glavo; kdo nam bo otroka peljal v vrtec/šolo, če zbolimo; ali bomo lahko skrbeli za naše ostarele starše ves čas v domači oskrbi; kam bomo odšli na dopust poleti, ali bomo naslednje leto imeli božičnico, ali nam jo bo novi režim odvzel; ali bomo v prihodnje lahko odplačevali kredit za avto, ali nam bo novi vladajoči režim odvzel tisto povišico, ki nam jo je sedanji dal. In nenazadnje ali nam bo kdaj uspelo shujšati in se znebiti odvečnih kilogramov z lastno samodisciplino in brez pomoči Ozempica in ostalih zdravil, ki so zajeli in okužili vso Holywoodsko srenjo, da je od nekaterih slavnih žensk ostala samo še kost in koža  in so škodljiva za naše zdravje.

Vsi ti problemi izginejo in se praktično razblinejo v duhu misli na vojno in edine misli na to kako obvarovati naše življenje in življenje naših najbližnjih.

Zato živimo v polnosti in čuvajmo svoje zdravje, ter življenje in zdravje naših najbližjih, ker na koncu je to edino kar šteje. Življenje, ki je nasprotje smrti, ki tako neusmiljeno kosi v vsaki vojni.